Center za klinično toksikologijo in farmakologijo

Centri za zastrupitve so se v večjem obsegu začeli pojavljati v mednarodnem prostoru šele ob koncu šestdesetih let 20. stoletja. Nastajali so običajno v tesni povezavi z urgentnimi ambulantami, kamor so sprejemali bolnike ob zastrupitvah. Kasneje so se začeli prostorsko in kadrovsko širiti, razpolagali so z obsežno dokumentacijo o zastrupljencih, nastajali pa so tudi izven kliničnih ustanov. Nekateri so klinično dejavnost celo opustili, kar pa se je kasneje izkazalo za veliko pomanjkljivost. Analize so potrdile domneve, da je učinkovitost centra največja, kadar združuje klinično in informativno-konzultativno dejavnost, še zlasti, če ima v svojem okviru tudi ustrezen toksikološki laboratorij. Danes le približno tretjina centrov združuje obe dejavnosti in Center za zastrupitve v Ljubljani je eden izmed njih.

Začetki Centra za zastrupitve Kliničnega centra Ljubljana segajo v leto 1958, ko je v okviru Internistične prve pomoči na Polikliniki deloval tudi manjši hospitalni oddelek. Leta 1963 je vodstvo Internistične prve pomoči (IPP) in hospitalnega oddelka prevzel zdravnik Fedor Krejči, ki je leta 1969 postal primarij.

V istih prostorih je leta 1966 nastala Služba za urgentno klinično medicino in toksikologijo. Leta 1973 je ob Internistični prvi pomoči prišlo na pobudo prim. Krejčija in ob podpori predstojnika Inštituta za sodno medicino MF akademika Janeza Milčinskega ter na zahtevo takratnega Zveznega sekretariata za zdravstvo do ustanovitve Centra za zastrupitve (CZ). Sprva je Center deloval v okviru Kliničnih bolnic oz. Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, nato pa od leta 1976 kot strokovna enota TOZD-a Interne klinike. Leta 1975 sta se CZ in IPP preselila v novo stavbo Kliničnega centra. Leta 1983 je prim. Krejči s sodelavci vpeljal stalno telefonsko konzultativno in informacijsko službo za pomoč pri akutnih zastrupitvah, dosegljivo ob vsakem času za vse zdravstvene ustanove v Sloveniji. Tako je nastal za tiste čase sodoben Center za zastrupitve z vsemi najnujnejšimi elementi. Njegova informatika – sistematično zbrano obsežno gradivo z več kot dvajset tisoč članki in več kot tisoč knjigami in revijami – je bila vzor tudi izven meja Slovenije. Prim. Krejči je skrbno vodil Center za zastrupitve vse do svoje upokojitve leta 1990, nakar je vodstvo prevzel prim. Martin Možina. S preoblikovanjem Kliničnega centa leta 1996 je Center za zastrupitve ostal samostojna organizacijska enota Interne klinike. Center za zastrupitve od samih začetkov tesno sodeluje z IPP in KOIIM (Klinični oddelek za intenzivno interno medicino), saj zdravniki napotijo vsakega bolnika, pri katerem je prisoten sum za zastrupitev, najprej na Internistično prvo pomoč (IPP). Če tam sum na zastrupitev potrdijo, bolnika sprejmejo v CZ oziroma KOIIM.

Leta 2015 se je Center za zastrupitve preimenoval v Center za klinično toksikologijo in farmakologijo, saj smo se v Centru za zastrupitve ukvarjali s klinično toksikologijo in klinično farmakologijo. Center za klinično toksikologijo in farmakologijo je edina ustanova v Sloveniji, kjer se usmerjeno ukvarjamo s klinično toksikologijo in klinično farmakologijo, ter ima poleg bolniškega oddelka z enoto intenzivne nege in ambulante še dve podenoti nacionalnega pomena: Enota za farmakovigilanco, kjer izvajamo farmakovigilanco za UKC Ljubljana in strokovno ocenjevanje poročil o neželenih učinkov zdravil na nacionalnem nivoju, in Enoto za toksikovigilanco (Center za zastrupitve), ki vključuje 24-urno toksikološko informacijsko-konzultativne službo in Register zastrupitev Republike Slovenije ter s tem pokriva področje nacionalne toksikovigilance.

prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, Inštitut za zgodovino medicine MF UL