Amfetamin (spid) in njegove analoge 3,4-metilendioksimetamfetamin (MDMA, ekstazi, E, Adam), 3,4-metilendioksietamfetamin (MDEA, Eve), 3,4-metilendioksiamfetamin (MDA, love drug), 4-bromo-2,5-dimetoksi-amfetamin (DOB), para-metoksiamfetaminn (PMA), 4-bromo-2,5-metoksifenil-etilamin (2-CB, Nexus) itn. uvrščamo v skupino spodbujevalcev amfetaminskega tipa (SAT). Med sorodne učinkovine amfetaminom uvrščamo tudi metilfenidat (Ritalin), ki ga uporabljamo za zdravljenje motnje pozornosti otrok in benzfetamin, fentermin, dekstroamfetamin in pemolin, ki so jih pred leti uporabljali za hujšanje, povečanje telesne (doping) in duševne zmogljivosti. Glavni mehanizem delovanja SAT je sproščanje dopamina in noradrenalina iz presinaptičnih živčnih končičev ter spodbujanje centralnih in perifernih adrenergičnih receptorjev. V visokih odmerkih lahko SAT povzročijo tudi sproščanje serotonina. Manjši pomen imata preprečevanje ponovnega prevzema monoaminov in zaviranje encima monoaminoksidaze. SAT se med seboj razlikujejo glede jakosti delovanja na različne živčne prenašalce (npr. MDMA in DOB imata izrazitejši učinek na serotoninske živčne končiče), vendar se pri zastrupitvah njihova specifičnost za različne živčne prenašalce izgubi in se zastrupitve s SAT med seboj ne razlikujejo.
Klinična slika zastrupitve oziroma neželeni učinki SAT so predvsem posledica prevelike spodbude simpatičnega živčevja in jih delimo na blage, zmerne in hude. Blagi neželeni učinki SAT so nemir, vznemirjenost, zmedenost, zmanjšanje teka, nespečnost, midriaza, nistagmus, suha usta, žeja, slabost, bruhanje, glavobol, škrtanje z zobmi, trizmus, znojenje, palpitacije, bolečina v prsnem košu, dispneja, tremor, ataksija, retenca urina, omotičnost in rahlo povišana telesna temperatura. Zmerni znaki zastrupitve s SAT so hiperrefleksija, mioklonus, tahipneja/hiperventilacija, tahikardija in hipertenzija. Hudi znaki zastrupitve s SAT pa so nezavest, epileptični krči, aritmije, hipertermija, rabdomioliza, diseminirana intravaskularna koagulacija, ledvična odpoved in jetrna odpoved. Pri zaužitju večjih odmerkov SAT bolnikom poraste krvni tlak, kar lahko povzroči disekcijo aorte in možgansko oziroma subarahnoidalno krvavitev.
Diagnozo zastrupitve z amfetamini lahko postavimo s hitrimi imunokemičnimi testi urina in nato potrdimo s plinsko kromatografijo z masno spektrometrijo krvi ali urina, vendar le v prvih 48 urah po zaužitju.
Zdravljenje zastrupitev s SAT je simptomatsko, saj antidota ni. Izpiranje želodca je koristno le v prvih urah po zaužitju velikega števila tablet. Vsi bolniki lahko dobijo aktivno oglje, druge metode odstranjevanja SAT iz telesa niso učinkovite. Nemirne bolnike umirimo z benzodiazepini (npr. diazepam), ki so varni in hkrati zmanjšujejo verjetnost pojava epileptičnih krčev. Epileptične krče prekinemo z benzodiazepini in če z njimi nismo uspešni, damo bolnikom propofol. Pri izsušenih in hipotenzivnih bolnikih moramo intravensko nadomeščati tekočino, npr. z infuzijo 0,9% natrijevega klorida. Sinusno tahikardijo ob hipertenziji upočasnimo s kratkodelujočim zaviralcem adrenergičnih receptorjev beta, npr. z esmololom, vendar moramo biti previdni, ker lahko ob tem prevlada spodbuda adrenergičnih receptorjev alfa in pride do poslabšanja hipertenzije. Zelo visok krvni tlak znižamo z intravenskim nitroprusidom, nitroglicerinom ali z zaviralci kalcijevih kanalčkov (npr. verapamil), ki so tudi najprimernejši, če sumimo na hkratno zastrupitev s kokainom, saj pri zastrupitvah s kokainom ni priporočljivo uporabljati zaviralcev adrenergičnih receptorjev beta. Pri povišani telesni temperaturi moramo takoj začeti z zunanjim hlajenjem. Najučinkovitejše hlajenje vključuje anestezijo bolnikov in relaksacijo skeletnih mišic s hkratnim zunanjim hlajenjem.