Ekstazi vsebuje 3,4-metilendioksimetamfetamin (MDMA) in spada v skupino halucinogenih amfetaminov. Ekstazi je v obliki tabletk, premera 6 do 10 mm, različnih barv z vtisnjenim motivom. MDMA deluje na centralne dopaminske in serotoninske živčne celice ter povzroči sproščanje dopamina in serotonina iz presinaptičnih živčnih končičev. Znaki zastrupitve z ekstatzijem so predvsem posledica prevelike spodbude simpatičnega živčevja. Prekomerno sproščanje serotonina lahko povzroči tudi serotoninski sindrom ali sindrom neustreznega izločanja vazopresina. Ekstazi začne delovati 30 do 60 minut po zaužitju, vrh doseže po 90 minutah in deluje 3 do 4 ure, tudi do 8 ur.
Klinična slika zastrupitve z ekstazijem je posledica prevelike spodbude simpatičnega živčevja in je podobna zastrupitvam z drugimi amfetamini (glej Amfetamini). Najpogostejši vzrok smrti zaradi ekstazija je hipertermija, ker lahko povzroči rabdomiolizo, ledvično in jetrno odpoved, ards, diseminirano intravensko koagulacijo ali acidozo. Ekstazi lahko povzroči tudi sindrom neustreznega izločanja vazopresina s hiponatremijo in možganskim edemom, ki je drugi najpogostejši vzrok smrti zaradi ekstazija. Bolniki z možganskim edemom imajo glavobol, moteno zavest in epileptične krče, ki ne reagirajo na običajno zdravljenje z benzodiazepini. Ostali vzroki smrti pri zastrupitvi z ekstazijem so še epileptični status, motnje srčnega ritma, intrakranialne krvavitve. Ekstazi ne povzroča abstinenčnih simptomov in odvisnosti, verjetno pa povzroča strukturno okvaro serotoninskih in dopaminskih živčnih celic.
Diagnozo potrdimo z dokazom MDMA in njegovih presnovkov v seču in krvi s plinsko kromatografijo z masno spektrometrijo. Pri zastrupljencih z ekstazijem moramo spremljati serumski nivo natrija in temperaturo telesne sredice, saj normalna temperatura v pazdušni kotanji ne izključuje hipertermije.
Zdravljenje je je simptomatsko, saj antidota ni. Izpiranje želodca je koristno le v prvih urah po zaužitju velikega števila tablet. Vsi bolniki lahko dobijo aktivno oglje, druge metode odstranjevanja ekstazija iz telesa niso učinkovite. Nemirne bolnike umirimo z benzodiazepini in pri izsušenih in hipotenzivnih bolnikih nadomeščamo tekočino. Sinusno tahikardijo ob hipertenziji upočasnimo s kratkodelujočim zaviralcem adrenergičnih receptorjev beta, npr. z esmololom. Zelo visok krvni tlak znižamo z intravenskim nitroprusidom, nitroglicerinom ali z zaviralci kalcijevih kanalčkov. Zdravljenje sindroma neustreznega izločanje vazopresina vključuje omejitev uživanja tekočine, infuzijo 0.9% in/ali 1M natrijevega klorida ter furosemid. Pri hipertermiji moramo takoj začeti z zunanjim hlajenjem: telo oblivamo z mlačno vodo in hkrati dovajamo zrak z ventiliranjem. Najučinkovitejše hlajenje pa vključuje anestezijo bolnikov in relaksacijo skeletnih mišic s hkratnim zunanjim hlajenjem, kjer lahko uporabimo tudi ledene obloge, ter umetnim predihavanjem.