Heroin (3,6-diacetilmorfin) je polsintetični opioid, ki ga pridobivajo iz morfina iz glavice maka (Papaver somniferum). Ulična imena za heroin so tudi horse, H, staf, moka, dope itn.
Heroin je bel ali rjav prah, kar je odvisno od izvora in primesi. Heroin si uživalci vbrizgavajo v žilo, pred tem ga običajno zmešajo z vodo in kislino (npr. z vitaminom C ali limonimin sokom) ter segrejejo. Heroin lahko uživalci tudi njuhajo, kadijo ali vdihujejo hlape, ki nastajajo ob segrevanju heroina na aluminijasti foliji, kar postajajo vse bolj priljubljeni načini uživanja heroina zaradi izogibanja zbadanju in možnosti prenosa virusnih okužb.
V telesu se heroin presnovi v 6-monoacetilmorfin in morfin. Heroin, 6-monoacetilmorfin in morfin delujejo spodbujajoče na m (mi), k (kapa) in s (sigma) opiodne receptorje ter zavirajo centralni živčni sistem in dihanje.
Heroin povzroči občutek ugodja in dobrega počutja ter lajša bolečine in uspava. Vbrizganje heroina v žilo povzroči občutek najmočnejše ugodja ga 5 do 8 minut po vbrizgu. Pri kajenju ali njuhanju heroina pa začutijo uživalci vrhunec ugodja šele po 10 do 15 minutah.
Zastrupitve s heroinom so pogosto posledica nenamerne uporabe prevelikega odmerka heroina, na primer ob uporabi zelo »čistega« heroina z malo primesmi, lahko pa gre tudi za namerno uporabo prevelikega odmerka oziroma poskus samomora.
Zastrupitev s heroinom poteka z opioidnim sindromom, ki vključuje nezavest, ozki zenici, plitko in počasno dihanje ter ohlapnost. Bolnikom je lahko tudi slabo in bruhajo, upočasni se jim srčni utrip in znižata krvni tlak ter telesna temperatura. Heroin lahko povzroči tudi pljučni edem, ki se običajno pojavi dve uri po vbrizgu heroina. Nezavest in nepremično ležanje lahko povzročita razpad mišic oziroma rabdomiolizo in ledvično odpoved ter aspiracijsko pljučnico. Smrt je pri zastrupitvah s heroinom običajno posledica zastoja dihanja.
Izpostavljenost heroinu in drugimi opioidom lahko dokažemo s hitrimi imunokemičnimi testi seča. Z zahtevnejšimi metodami, npr. s plinsko kromatografijo z masno spektrometrijo, pa lahko določimo tudi specifični presnovek heroina 6-monoacetilmorfin ter s tem nedvoumno potrdimo zlorabo heroina.
Nezavestne zastrupljence s heroinom moramo takoj pričeti zdraviti s kisikom in umetnim predihavanjem ter jim čim hitreje dati protistrup nalokson. Nalokson je kompetitivni antagonist opiodinih receptorjev brez agonističnega oziroma narkotičnega učinka (Narcanti; 0,4 mg v 1 ampuli). Učinek naloksona se po intravenski aplikaciji pokaže po 1 do 2 minutah in traja od 20 do 90 minut, odvisno od odmerka. Pri zdravljenju bolnikov zastrupljenih s heroinom moramo nalokson odmerjati zelo previdno, ker lahko prevelik odmerek sproži agresivnost ali epileptične krče. Posebno moramo biti pozorni pri rednih uživalcih heroina in zastrupljencih s heroinom, ki so hkrati vzeli še ekstazi in/ali kokain, saj lahko pri njih že manjši odmerek naloksona sproži pretiran nemir in epileptične krče. Priporočen prvi odmerek nalokson je zato le 0,2 mg (Narcanti, ½ ampule intravensko), odmerek lahko po nekaj minutah ponovimo in ga nato previdno zvišujemo. Pretiran nemir in epileptične krče, ki se lahko pojavijo po aplikaciji naloksona, učinkovito in varno zdravimo z benzodiazepini (npr. diazepam), katerega odmerek postopno zvišujemo do želenega učinka. Pri zdravljenju z naloksonom se moramo zavedati, da je njegovo delovanje krajše od delovanje heroina (razpolovni čas 3 do 4 ure), zato moramo biti pri bolnikih z opioidnim sindromom, ki so prejeli nalokson, posebno pozorni na ponovno poslabšanje zavesti in dihanja zaradi izzvenetja učinka naloksona. V primeru ponovitve hipoventilacije z respiratorno insuficienco po prenehanju delovanja naloksona lahko nadaljujemo zdravljenje z infuzijo naloksona. Zavedati pa se moramo, da je pri zastrupitvah s heroinom lahko vztrajajoča respiratorna insuficienca tudi posledica pljučnega edema, zato moramo bolnike opazovati vsaj še 3 ure po zadnjem odmerku naloksona.